Ne veš,

kdo je ta,

ki za nekoga verze piše,

kdo je ta,

ki v strahu pred pajki noče ven s hiše,

kdo je ta,

ki z monitorja prah zdaj briše,

piše kitice predolge,

cele pesmi brez poante,

piše,

riše,

poje in grdo se dere,

spomni se,

le zate,

brez zamere.

Spomni se nejasmega neba,

ko po dežju se prelije,

ko midva sva prot’ vrhu šla,

tam čakala grom,

da naju ’bije.

Spomni se,

ko sem ti sramežljivo rekel,

da lepe ’maš zobe,

zafarbal sem in stekel.

Spomni se,

da šel sem pod pretvezo,

da grem v tujino,

po novo protezo,

a naredil sem napačno potezo,

nato pa začel z anamnezo.

Spomni se,

a se ne spomniš,

saj v glavi prazna si,

saj vsa prijazna si,

čuteča,

saj bila nekoč si moja sreča,

sedaj pa le napol prazna vreča,

v kateri nosil bom spomin,

vsaj dva spomina,

saj je en spomin premalo,

pa še dolg, predolg račun,

da se v žepu bo poznalo.

Čakaj malo,

kje so tiste rože,

od katerih trnje le ostalo,

in besede neslovenske tvoje,

"ljubi bože!"

Kam naj sedaj,

naj derem se o tisti objektiv,

smili se mi malo vsaj,

ničesar on ni kriv.

Rad bi prečrtal, poradiral, koregiral tisto vse,

vse "gluposti", laži in vse trakove,

brez seksa,

brez zaklepanja v okove,

kamor sem ves lačen,

ves sestradan,

nemogoč in povsem drugačen,

šel,

tam voham tvoje zdaj vetrove.

Harmonika mi poje,

v desnici nosim srp slabosti,

a v moji glavi dva Celzija sta že splahnela,

saj vem,

da se tako pač dela,

vse,

kar sva imela,

vse,

ah, si ti bila mogoč’ le malo predebela.

Spomni se,

le spomni se na vse,

kar si mi vzela.

Naj se derem, godrnjam,

tebe jaz najrajši imam,

to pa res ni,

namreč lažem,

namreč lažem v tisti prah,

ki nekoč mi vzel bo dah.

mladi umetnik