Sonet št. 107

Poglej! Nekaj umira! Gotovo

je že delno umrlo, vsaj delno,

ko pa vidim skoz' okno vdovo,

ki kar sama pometa pepelno

 

osamelost vasice. Umira,

zagotovo umira, pretekla

generacija. Njena manira

in navade in zguljena rekla.

 

Karantena! Za vse brez izjeme!

Valj minljivosti tre pristanišče

in odpira moralne dileme.

Nekaj mre. To je vendar morišče.

 

V majhnih kapljicah tega nahoda

nekaj mre in to je – svoboda.

Peter Rangus

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
10. 04. 2020 ob 16:42

"Čez" okno? 

Skoz'.

Drugače pa, super karantenski sonet, ki gleda nekam "čez".

Všeč mi je poseben izbor metrike.

(Pogrešali smo te)

Lp, .lidija

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
04. 05. 2020 ob 21:24

Lidija... hvala kot vedno. Žal me zadnje čase daje karantenska zasedenost :S se potrudim pridt večkrat nazaj. Tudi meni malce manjka :) Upam da ste vsi ok. 


LP

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 09. 04. 2020 ob 00:31
  • Prebrano 281 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 69.13
  • Število ocen: 7

Zastavica