Preden zaspim me neko noč obišče
tista božanska, znamenita muza,
ki Danteju Pekel diktirala je.
Veselo vstopi v moje bivališče
skoz dver, v naročje sede mi igraje,
skrivnostno me pogleda, se namuza,
pa reče: Na sonet, zdaj grem, zamujam
na zmenek z nekim Borisom Novakom,
ki piše ep, že dvajset let spodbujam
k tej pesmi ga tako, da s prvim mrakom
privežem ga za radiator prašni
in čakam ... No, mi reče, zbogom, čas je ...
in samega pusti me v noči strašni
s sonetom, ki s kvartinama konča se.
spoštovani,
ker so knjižnice zaprte vam ne morem posredovati tega soneta,
v katerem Boris Novak opisuje kako samega sebe priveže k radiatorju, zgolj s kozarcem vode, zato, da se prisili k pesniškemu ustvrjanju.
Ep: Vrata nepovrata
Zanimiva tema in tudi navdih ... čestitke k obrenjenem sonetu,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!