Dih samote iz tvojih neder veje,

ječiš na pragu svoje domačije,

se oziraš tja v prihodnje čase,

čakaš, da žalost se pogrezne vase.

Se ljubezni resnica  te dotakne,

ko ti cvet nekdo pred tabo izmakne

in občutiš v srcu del praznine,

ki globoko se v srce zarine.

Ujet v bolečino, ki ne zgine,

potrt in sključen, da prav vse te mine,

začutiš krik, ki para zvok tišine.

Imel si voljo, željo in ljubezen,

izgubil si svoj cvet, a nisi jezen,

si le potrt, osamljen in še trezen.

Antonija