Včasih sem se

sprehajala z vetrom

in slišala melodijo

šelestenja listov s

spremljavo korakov.

Slišala sem klice v

svoji glavi in 

jih pomirila.

Drame nisem odigrala.

Občinstva ni bilo.

Zamenjala sem masko

in postala avtorica

tragikomedij.

Redno se predvajajo

med prijatelji in sledilci.

Zdaj se udejstvujem 

na prisilni družbeni

rehabilitaciji.

Častim si pijačo

na balkonu.

Pogoltnem okus 

pretekle romance.

Pogledam se 

v ogledalo in

z odsevom

plešem tango.

Spotikam se.

Nekdanja 

najboljša prijateljica

individualnost

me ne ujame.

Ura pravi, da

se je čas podaljšal.

Mir vlada mestu.

Samoiniciativa

ostaja neslišna.

Maja Podgoršek