Stopim preko črne pijavke,

nato se sprehodim,

po namišljeni poti v neznane kraje,

štejem,

pločnike štejem,

vsaj dva sta,

nekaj pločnikov izgine,

vsaj dvajset jih izgine,

neznano kam,

hodim,

s slušalkami v ušesih,

štejem slušalke,

vsaj deset jih je,

moja ušesa so v množini,

množica mojih uhljev,

vsaj 200 jih je v galaksiji,

nekje,

od tam mi v glavo šine misel,

da so mi dnevi šteti,

stopim dol,

mimo dveh cvetlic,

dve stebli sta,

dvoje korenin,

dvoje korit s prstjo,

cvetlici rasteta,

v neskončnost,

jaz pa štejem,

kot da bi pozabil zaliti rože,

skrivnostne rože,

štejem skrivnosti,

veliko jih je,

vsaka skrivnost je sposobna seštevati,

a skrivnost je le ena,

ena,

minus ena,

zdi se mi,

da so mi dnevi šteti,

vzamem kalkulator,

na njem so črke,

na njem je med,

na njem je led,

štejem med v veseli pijavki,

ne gane me,

ne rani me,

vsedem se,

sključen,

odpisan,

gledam,

kdaj bodo prišle tiste negovalke,

ki so ušle neznano kam,

kdaj pridejo arhitekti,

ki so utonili v neznani luži,

kamor ne seže niti farmacija,

štejem stole,

na katerih visim kot pijanec,

ki nekdo mu govori,

da so mu šteti dnevi,

a glej,

tam je jabolko,

ki ga ugriznem,

pregriznem, pogoltnem in izpljunem,

odide v neznano,

se spotakne ob kamen,

kamen, kup peska, skale, gore,

kamenjali smo ga,

nato pa je pogledal in vprašal,

če so mi šteti dnevi,

pogledal sem,

se obrnil,

se obračal,

sopihal in na koncu videl njega,

sedel je na kamnitem zidu,

pil mrzlo vodo,

kopal po zemlji,

se mi smejal v obraz,

samo šalil se je,

z besedo,

ki je ne štejem več,

imam le nekaj jabolk,

nekaj kamenja,

nekaj......neznanega.

mladi umetnik