Rada bi plesala vse leto
in spala na krhki,
prozorni pahljači prvih sanj.
Rada bi trgala
poznopoletne cvetice
in poslušala,
kako jaskajo nočne ptice,
ker njihove oči
ne smejo videti dneva.

Kako širok je svet!
(In vendar majhen v svoji veličini.)
Kako majhna je moja rana ...
(In vendar strašna v svoji bolečini.)
Ampak tožijo samo kresnice,
ko jim prva slana
požge in pogasi bleščice
temi navkljub.
In kadar nikoli ne dežuje,
se vrti škrlatno sonce
kot od čokolade sladek poljub,
in kadar sanjaš
o mlačnih gradovih iz mivke,
so to modrozelene cepljivke,
in kadar tukaj in zdaj
ni nikogar nikjer
in je zgodnje jutro meglenega popoldneva
samo razmajan okvir,
v katerega življenje nanaša
svoje neprijetne podrobnosti,
s katerimi se tako rado ponaša,
kdo takrat nosi stran
hladne gomile pepela?
In tema ščiplje dan
in pore zraka dišijo po vlagi
in na uličnem vogalu
se valja otrok v nesnagi
in kriči po materinih dojkah,
in mesto v asfaltni lupini
je mehko kakor zemlja pozimi,
ima mehke, mehke dlani,
s katerimi boža ljudi
nežno kot sveži listi mladih kopriv.

In preko razbrazdanih njiv
teče nekdo z mojim obrazom v rokah -
beži, pred lepljivimi lovkami mesta beži,
moj obraz pa se le smeji, smeji,
in koža na njem sproti
razpada v peščenjak,
se drobi skozi prste,
in nazadnje je ob poti
le še zdrizast prah.

Nekdo pa nosi na rokah
umazan kosem neba
in se jokavo smehlja
in ne čuti krvavih zapestnic okoli nog.

In kadar se nikoli ne vrne,
bi rada predrla začarani krog,
rada bi bila voda
in bi pogoltnila plamen,
rada bi umrla
in se ponovno rodila kot kamen.
Toda s klovni so prišle solze.*



* Zadnji verz je izposojen od Simmla oz. njegovega romana s tem naslovom.
Napisano 1995.

Aleksandra Kocmut - Kerstin