Pride dan ko postaviš noge na zemljo

sesedeš se sam vase

iz žepov streseš puzzle

take ki jih je včasih nosil

stric iz Avstrije

ponošene knjige

ki želijo v druge roke

v druge nahrbtnike

pred tvojimi očmi

se nebo oblači

v nove odtenke odhajanja

gore so tiho

poslušaš predenje lakote

kotaleč se čez dolino spominov

na odprto morje

kamor naplavlja drobne kocke luči

veš da nisi svoboden

volkovi tulijo globoko v noč

ko se dotikaš

udrihaš po človeku

ki ti je tako tuj

v sobi so slike

na njih so igrala in skiroji

iz otroštva

prosim ne sprašuj me

če bi danes raje v levo ali desno

naprej ali nazaj

ne vem

štejeva do štiri

zmeraj štejeva do štiri

ko so najine veke

suhe in težke

ko počasi

zdrsneva v

nič.

Tom Veber