Vroče mi je in v prsih me tišči.

Vonjam znoj, duši me utesnjenost,

iščem zrak,

delam prepih, a še vedno težko diham.

Zakaj koža nima gumbov, me prešine.

Proč moram!

Zbežim in začnem teči.

Tečem vse hitreje in hitreje.

Ko mi zmanjka moči, upočasnim

in začnem trgati plasti nakopičenih misli,

hipotez in teorij, predsodkov in ostankov

življenjskega balasta.

Osvobojena vseh plasti, kot kača kutikule,

se gola sprehodim pod Nebom.

Prijetno me preseneti srečanje z ničem.

Za vsak slučaj odvržem še njega.

V zavetju starega hrasta

gledam, kako se po zelenem bregu

kotali nesmisel.

branka