Zavidam kači

Vroče mi je in v prsih me tišči.

Vonjam znoj, duši me utesnjenost,

iščem zrak,

delam prepih, a še vedno težko diham.

Zakaj koža nima gumbov, me prešine.

Proč moram!

Zbežim in začnem teči.

Tečem vse hitreje in hitreje.

Ko mi zmanjka moči, upočasnim

in začnem trgati plasti nakopičenih misli,

hipotez in teorij, predsodkov in ostankov

življenjskega balasta.

Osvobojena vseh plasti, kot kača kutikule,

se gola sprehodim pod Nebom.

Prijetno me preseneti srečanje z ničem.

Za vsak slučaj odvržem še njega.

V zavetju starega hrasta

gledam, kako se po zelenem bregu

kotali nesmisel.

branka

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
04. 04. 2020 ob 11:49

odvreči nič, krasno. Niča ne rabimo, že tako je povsod okoli nas ...

 :)

   LP, Lidija

Zastavica

branka

Poslano:
04. 04. 2020 ob 12:00

oooo... kok sem vesela!

hvala

Zastavica

levcek

Poslano:
04. 04. 2020 ob 19:26

res krasna pesem lp, M

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

branka
Napisal/a: branka

Pesmi

  • 03. 04. 2020 ob 10:39
  • Prebrano 163 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica