Sonce svetló z dvanajstim je dnem,
žarek vzelo še zadnjim lučem,
jezno žaluje ker z daljnim je dnem,
slepo nudilo priložnost ljudem.
Toplih je ducat ostalo še dni,
Sonce poslednja je luč, ki svetli.
Stalne so muke, ki z nami živé,
stalne so rane, ki večno skelé,
človek sprašuje a nikdar ne zvé,
čemú je mogoče živeti smejé.
Níkdar po smrti trpljenja več ni,
huje upornikom rana skeli.
Stvarnost je igra, ki vsak jo igra,
zmaga jo prišlec v mestu neba,
bebec je tisti, ki igro preda,
tepec je tisti, ki stvarnost prizna.
Stvarnost je škatla, ki nima reči,
življenje prevara, ker večnega ni.
Sonce žaluje in gleda zemljó,
duše smejoče v večnost gredó,
Zemlji pustijo zločinsko telo,
Zemlji pustijo temačno nebó.
Hiba živečim je smrtnost ljudi,
a mrtev je tisti, ki večno bedi.
Vse se umirja in h koncu hiti,
Sonce umira in jutra več ni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: daris đufarović
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!