Zbudila me je zora.

Bledo rumena

kot venčni listi starih narcis.

Razgrnila je svoj  prt

in nasula zadnje prgišče sanj.

Skromno je prišla.

Brez besed

in hitro bo odšla.

Jutri se vrne.      

Čeprav nikoli ne žari kot zarja,

nima dolžine in sadov dneva,

je brez skrivnosti noči.

Čeprav se ne kopa

v vznesenih pogledih in rimah.

Ne obljubim,

da jo jutri pričakam,

a sedaj dihava skupaj.

Mogoče,

mogoče bom danes zora.

nada pecavar