Zbudim se povožena.

Z drobci izmuzljivih sanj.

V ustih valjam okus skisanega mleka.

Grem pod tuš, da se izperem.

Kaplje se potuljeno prelevijo v skrbi,

ki pronicajo skozi kožo.

Srbeče mravljišče.

Kdaj se boš lahko vrnila? Kako? Kaj bo...

Neprijetna teža mi lega na srce.

Past nemoči se razpira.

A ne nasedem.

Zazibam se na že skoraj pozabljenih pesmih.

Vijugam z glasom po neznanem.

Poboža me posnetek plesa, ki si ga poslala.

V zapisih s poti so tvoji vonji.

Nahranim se.

Stopim iz mravljišča.

nada pecavar