Dekle močila solzice

nad okenske je rožice.

Prijezdil k njej je mlad mrlič:

»Čemu se jočeš ti, deklič?«

A dekle gleda v tla, molči,

naprej se ji oko solzi.

In nežno dvignil bradico

s koščeno ji je dlanico.

Tedaj zaledeni ji kri,

saj fantič to je njen, se zdi ...

»O, Anzel, ti? Od kod? Zakaj?

Prestala sem bridkosti kaj ...«

»Opolnoči sedlamo mi,

sem pozno vstal, moj konj besni ...

Mrliči jezdijo kot blisk,

na konjča, ljubca, brž!« In vrisk ...

In klap klap klap in klop klop klop,

zdrvela v smrtni sta galop.

Drvita mimo črnih host,

se iskre krešejo povsod.

In v Crngrob prišla sta zdaj,

na črni britof ... »O, zakaj?«

A preden ji odgovori,

tam grob odpre se, že ju ni! 

Matej Krevs