Ujeta v zdravilno

karantenino zatišje.

Ker svet rešujem iz

postelje, tam še

malo sanjam.

Udari me rezek zvok

spominov.

Odmeva po

pozabi.

Zato vzamem gobico

in sij čistoče zareže

v očesno zrklo.

Odprem knjigo in

postanem terapevt,

ki vsrkava izpovedi

književnih junakov.

Sen me ugrabi.

Zbudim se kot pacient.

V nov dan brez imena.

Še vedno premišljujoča

o najini sreči brez naslova.

Čakam, da me delo pokliče ...

Maja Podgoršek