Kadar resnično hrepeniš,

se nekje v stvarstvu odpre

biserni klavir.

Njegove tipke imajo povezave

s kladivci človečnosti

in njegovo ohišje resonira

s frekvencami tisočerih notranjosti

globoko čutečih,

zmožnih motrenja bližin,

razpletanja strun časa

in neprenehnega iskanja

vzhajajočih pogledov,

ki osvetlijo otoke objemov

plavajoče v širnih vesoljih biti.

Iz te klavirske vzporednosti

žvenketajoče odmevajo

poskakujoči plesi

kapljičastih biserov.

Po izpranih ravninah

ločujoče prozornega

okenskega stekla

drse vse tišje in višje.

Tam hlapijo.

Oblakast pulover

se bohemsko pogrezne

v tvojo telesnost

in pogled se bleščeče obrne

v razsvetljenost zraka,

ki se ves napolnjen

dviguje in izginja hkrati.

Iz šumenja vsakdanjosti

se vzpno harmonije.

Peresasto izgledajo

in lahke so

kot metulji v letu,

miniaturne misli

vseh tistih, ki zaznavajo

svoje uglašene klavirje.

Razdalje se zaganjajo

dimenzije dosegajo

kriterije prenesenosti

vse beži

vse se pretaka

vse preoblikuje

pa vendar

tipke razsvetljeno igrajo

pesem milih večnih skal.

Ziegler