Še eno jutro. V tem času so vsa jutra enaka, samo vreme se spreminja. Danes je sončno. Žarki s pomladno močjo silijo skozi priprte žaluzije. No, vsaj en plus tega časa: prahu v mojem stanovanju ni nikjer več videti.

          Pijem čaj, berem novice, ki so vsak dan enake, samo virusi ne mirujejo. Ker imam veliko časa, preberem še kakšen komentar ljudi na aktualno dogajanje. Koliko  negativizma! Nam je res ekran računalnika ščit, za katerim se lahko razgalimo in pokažemo, kakšni smo?

          Neham brati in pustim soncu, da me zaslepi.

          Ponovno si skuham čaj in pokličem otroke. Seveda, nobeden ne bo prišel na obisk. Sem preveč hrane kupila? se vprašam in nelagodje me oblije.

          Srečo imam, da živim zraven gozda! Enkrat na dan odpeljem psa na daljši potep. Srečanja z ljudmi so redka in odtujena. Ko se zgodijo, si odmerimo predpisano razdaljo, ki je za vsak slučaj za kašen meter daljša, in tistemu – nikoli ne veš – damo prednost. Ljudje so obnemeli in moji pozdravi so brez odziva. Strah se skriva za vsakim drevesom.

          Mogoče nam je ta čas poslan kot lekcija, v kateri se nam bo posvetilo, kako pomembni smo drug drugemu. Mogoče…

Domišljija je

danes edino družabno

mesto na svetu.

branka