Z debelim karbonom spomina
lahko na grob pastelni papir
narišemo obrise vseh poznanih obrazov,
ki pa jih,
z vsakim novim
drsečim krogom
bolj izkrivi sled reminiscenc
in naših ekspresij,
dokler se zraven
ne pomešajo še sanje
in poskrbijo za
prevlečenje podob
s kolažem trenutkov,
ki izgledajo
kot da so čisto tukaj,
pa so - pravzaprav,
le pisan propagandni plakat
poliranih idealov,
ki se razmaka v nočni luži.
Kako izmuzljivi smo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ziegler
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!