Med kockami uličnega tlaku
in špranjami robnikov
iščem droben kamen.
Poseben v znamenju.
Tak, ki me bo k nečemu vabil,
me k nečemu vračal.

Mah nastilja prehode.
Vmes poganjajo šopi regrata
in drug plevel.
Mravlje nemoteno
ustvarjajo redosled,
ki spominja na gorske poti ...

Med nama kipijo v nebo
ošiljeni vršaci golih skal.
Megla lenobno preteguje
svoj hrbet in vlaži dotik.
Potrebujem nekaj,
česar se je možno oprijeti.

Teža osamelosti me trmasto sili
k prisluškovanju tišine.
Name se lepijo temne oči
okoliških hiš.
Me opazujejo s trudnimi
in hkrati spokojnimi pogledi.

Izmenično se predajam
tesnobi ločitve
in utehi ob ponovnem snidenju.
Ohranjam možnost
bega in vrnitve.
Z majhno kamnito gmoto v dlani ...

Mateja J.Hočevar