Haibun

Prelep pomladni dan.

            Ne bom pisala o virusu, ki nam je vse postavil na glavo. Naj mediji nadaljujejo s paniko, s štetjem in neštetjem okuženih, bolnih, mrtvih …

            Uidem iz kaosa in že, ko odprem vrata, mi sonce omili obraz, nasmeh se pa razleze do petnih žil. Sonce, obožujem te! skoraj zakričim, vendar zadržim krik, da ne bi sosedje mislili, da sem kihnila.

            Moja vsakodnevna tekaška tura se začne po zelo strmem grebenu, kjer poznam vsak kamen, vsako korenino … Od tukaj je lep razgled na mojo vasico. Tečem naprej po gozdni poti skozi alejo različnih dreves. Ta pot se zlije v prekrasno zeleno areno obkroženo z bregovi, ki se hvalijo z mogočnimi iglavci in bukvami, ki bojo vsak čas zablestele v svoji nežno zeleni. Tukaj se vedno ustavim, da se nadiham in nahranim s to lepoto, ki se mi v vsakem vremenu znova ponuja.

            V dolinici zagledam mlado družino, ki uokvirja pejsaž. Otrok veselo skaklja okrog, mamica se počasi premika naprej in se trudi, da otroka ne izpusti iz vidnega polja. Oče pa stoji na pobočju in zaneseno igra na piščal. O bog, kakšen prizor! Melodija je nežna kot barve pomladi, pa vendar se sliši tako dobro, da bi ji vse koncertne dvorane lahko zavidale. Keltski melos se je odločno prebijal na vse strani kot sonce skozi oblake in se razlegal daleč okrog. Skoraj ne diham. Zamižim in pustim melodiji, da mi napolni vse celice. Telo postane mehko in toplina se razleze vse do srca. Nočem misliti na nič in uspe mi popolna nirvana.

            Ko je utihnila irska piščal, se je slišala tišina, v kateri sem čutila nežno valovanje.

            Zaploskala sem, zavpila bravo in pomahala družini v slovo. Iz srca sem se nasmejala izvajalcu, ki me je pozdravil z globokim priklonom, in nadaljevala s tekom.

            Zahvaljevala sem se naravi za njene darove in nesebičnost in zdaj, ko to pišem, sem se spomnila, da bi se ji lahko tudi opravičila v imenu vseh, ki ne vidijo in ne slišijo, ne zato, ker so slepi ali gluhi, temveč zato ker so zboleli od vse več, od vse bolj in od vsega preveč.

            Snemimo nahrbtnike, polne samozadostnosti in strahu, ki nas hromi na poti do lepot življenja!

 

Z modrega neba

Po razigranih gričih

Angelski zvoki

 

branka

koni

Poslano:
24. 03. 2020 ob 09:47

Hvala, Branka … za čudovit zapis vsega lepega, kar deliš z bralci;)))

Ostani zdrava!

lp, koni

Zastavica

branka

Poslano:
24. 03. 2020 ob 10:22

Hvala, Breda za besede, ki pobozajo.

Tebe je pa vedno uzitek brati!

Ostani tudi ti zdrava!

lpb

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
24. 03. 2020 ob 10:49

všeč mi je, haiku na koncu še posebej

Zastavica

Srecko Aleksic

Poslano:
24. 03. 2020 ob 12:51

lepo...estetski cisto***

Zastavica

branka

Poslano:
24. 03. 2020 ob 16:06

Matej in Srecko, hvala za dotik.

lpb

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

branka
Napisal/a: branka

Pesmi

  • 24. 03. 2020 ob 09:01
  • Prebrano 222 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 54.22
  • Število ocen: 4

Zastavica