U popodnevnom predahu
ležiš na kauču
u mom naručju.
Ne dišem,
dok mi pogled prijanja
kao paučina uz tvoje lice,
vrat,
ramena...
Sunce nas razoružava.
Uranjam ruke u raskošnu tebe,
iz dubine donosim osmijeh
i uzdahe.
U nasmijanom zalasku sunca
osjetim anđela s nama
u sobi.
Poslano:
22. 03. 2020 ob 15:53
Spremenjeno:
22. 03. 2020 ob 15:53
Angelsko popoldne
V popoldanskem odmoru
ležiš na kavču
v mojih rokah.
Ne diham,
medtem ko se mi pogled prilega
kot pajkova mreža na tvoj obraz
vrat,
ramena ...
Sonce naju razorožuje.
Potopim roke v razkošno tebe,
iz globin prinašam nasmeh
in vzdihe.
Ob nasmejanem sončnem zahodu
čutim angela z nama
v sobi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Daniel
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!