Pesem se me je dotaknila, morda nekaj malenkosti:

Možgane sem prepustila jutranjemu žvrgolenju

in z njim pregrnila še en dan.

Lačen želodec se vedno bolj oglaša.

Začasno ga potešim.

V veliko skledo narežem regrat,

zabelim s praznimi obljubami

in potrosim z rumenimi grenkimi cvetovi.

Vmes zbrano in potrpežljivo ponavljam

manj je več, manj je več, manj je več...

A ne pomaga.

Še vedno mie skrbi gledajo iz oči.

Tudi, ko glodam in glodam rešitve,

imam tisti neprijeteni okus v ustih.

Vaše besede se zatikajo v izsušenem grlu.

Imate moč, a mi o Odrekate mi pomoč.

Samozadostno sedite na visokih skalah,

moji valovi vas ne dosežejo.

Raztreščeni  se zlivajo nazaj vame.

Spomnim se Hemingwaya:

Ne sprašuj, komu zvoni.

Zvoni tebi.

Zdravo!

Hvala za sugestije, sem popravila, pozdrave, Nada

Čestitke k pesmi, ki govori iz nemoči,

lp, Ana