ne bi nas smele skrajnosti loviti
kar barva ni
ne more se zares na sliko uliti
le za nianso tu in senco tam
ne daj koraku v kolovoz stopiti
stezo si najdi pravo sam
ne preveč desno, ne preveč levo
kjer trave ni in ne cveti
nič drugaga kot trdi kamen
ko po njem padajo solze
ko stegne roka se, da ga pobere
ko slab slikar iz njega molze
le ruševine, bes ljudi
in potlej občuduje sliko
kot general ki gleda bitko s strani
Spet sem tukaj in spet si moja.
Branka <3 sledila sem ti po svetu .... in vesela sem, da si spet doma <3 Luč te potrebuje !
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!