Prelazi vzdihujejo,
trave molčijo,
macesni zaškripljejo,
skale gorijo.
Glásno prekladajo
ritem koraki,
palica trhla
ostane ob mlaki.
Daleč odhaja,
še dlje v drn brez stez,
v gole arkade
posekanih brez.
Tam leže v modro
vetrovje postanka,
vdihne rumeni sij.
Poči vez tanka.
Prekrijejo male, rahle sledi
zaplate mahovja.
Stez pa več ni.

Lidija Brezavšček - kočijaž