Platno,

raztrgano platno sredi vetrovne predpomladi,

veter ga neusmiljeno trga na koščke,

platno se ne upira,

platno živi, utripa, vibrira,

platno veliko,

filmsko platno veliko,

gledalcev veliko,

gledalcev vse več,

ogromno gledalcev in zaspanih oboževalcev,

filmsko platno kaj kmalu spregovori,

film,

na platnu film,

brezvezni film,

morasti film,

napet film,

napeti igralci,

napeti statisti,

bolehni režiserji,

pijani snemalci,

ogromno trpljenja, jokanja, propadanja, slačenja,

ogromno predigre,

ogromno jahanja ogromnih kamel,

preveč potovanja v spremstvu hudobnih čebel,

denar pa kar pride,

kar,

kar sam od sebe,

v ogromne denarnice, sefe, trezorje,

na filmu na filmu na filmu po filmu,

spoznanje po filmu,

da filma je konec,

da bil je posnet,

da videl ga je svet,

ogromno denarja,

se platno ugasne,

spet padem v svoj svet,

brez keša,

brez greha,

brez zlatega keliha,

zlatega greha,

bom šel za slikarja,

imel bom denarja,

imel ga bom malo,

se bo vsaj poznalo,

raztrgal bom platno platneno na koščke,

bom risal drevesa in ladje in sonce,

veliko,

še več bom denarcev imel,

a najprej se risati učit bom začel,

v zadnjo hišo na levi strani,

na tečaj,

ki se končal je že predlani,

postal sem slikar in umetnik,

dve leti nazaj,

sedaj stalno rišem, preklinjam hudiča,

veliko denarja,

ogromno zlata,

to z dneva v dan se ponavlja,

a meni se zdi,

meni je vseeno za olje na platnu,

a meni se zdi,

meni hudo je v samoti,

a meni se zdi,

da vsakdo o svoji sreči se moti,

a meni se zdi,

da sreče, veselja in radosti ni,

saj sreče na filmskem platnu res ni,

tu so le zrezki, pištole in šminke,

ogronmni kamioni,

vse polno zabave,

ko pa se le vrneš s tiste zabave,

vse skupaj,

vse se obrne,

pred sabo zagledaš nekoga,

ki manjši je kot ti,

to si ti,

vidiš sebe,

shujšanega do kosti,

a v resnici si debel in rejen,

vidiš sebe s polomljenim nosom,

a v resnici tvoj nosek je lep, negovan,

narišeš ob sebi Pariz in Havaje,

kljub temu pa vidiš in vohaš in slišiš le sranje,

bil sem v Parizu,

bil na Havajih,

bil sem čez cesto na tistih tečajih,

vse plemenito, očitno in zvito,

veliko igranja,

še več šlatanja,

največ,

bom rekel, neskončno laganja,

probal sem mnogo od tistih stvari,

na koncu spoznal,

da strašno boli,

boleče je platno,

ki žre me v kosti,

boleč je tisti veter,

ki lomi kosti,

boleče vse zvezde na zveznatem nebu,

boleči so kabli,

boleč je karton,

boleče so žleze,

boleč telefon,

ki ure in ure nabija v prazno,

ki ure in ure tretira prijazno,

ki ure in ure ponuja denar,

ki ure in ure pleše z menoj,

mi diha za vrat,

me grize v goltanec,

me strastno spreminja v narisan kovanec,

odideva ven,

greva mimo hiše,

na levi,

na desni,

na jugu nebes,

na traku pred stolpom,

gosenice stare,

se ladja podre,

podrejo se stare,

stare, starejše, mlade in mlajše,

jaz pa ne morem,

brez nadomestila,

ne morem zdržati brez tega mamila,

zopet se vpišem na tisti tečaj,

a meni na žalost ne morem nazaj,

platno na olju se zopet razkrije,

ko mlada devica se k meni privije,

a vse so le kletve,

žaljivke,

tolažba,

vse je končano,

ne grem več nazaj,

sem le tukaj in zdaj,

le zakaj?

mladi umetnik