Potoček se tiho vije.

Vodne vile si razčesujejo dolge lase,

ki rahljajo gladino.

V brezbarvnost spuščam misli in čustva,

da se izgubijo med gladkimi, črnimi kamni.

Vse bolj odtekam.

Zaslišim.

Ptiča v presledkih svedrata z veselo melodijo,

ki se meša z brnenjem traktorja.

Brenčanjem čebel vijuga med

belimi, rumenimi in vijoličnimi cvetovi,

da se rahlo potresujejo.

Popolnoma mehka se

raztegnem po trdi klopci,

na katero je cvetni prah narisal rumene palme.

Pod glavo potisnem vrečo s koprivami.

Gole krošnje so ogromne metle,

ki skrbijo, da je bleda modrina brez vsiljivcev.

Žareča krogla z belkastim sijem

neslišno vabi v razkošje opoldneva.

Zavrtinči se pod veke s toplino vesolja.

Severovzhodnik  se sprehodi po koži

in natrosi drobne cvetove ringloja.

Prve pomladne snežinke nežno zadišijo.

Kot topla dlan.

Domov pridem s pekočimi blazinicami.

In virusom radoživosti.

nada pecavar