kot osamljena ptica sem
črna in plaha
ki se le včasih
prikraže na zrak
prazne ure so
kot votle niti
kot stegnjena roka
brez prijema
kot osamljena ptica sem
ki vonja molk
ulovljeni spomin
pripravljanje čaja
ki je s svetlobo drsel
čez tvoje tople oči
in globoka rez
ki žre srce brezglasno
in molči
in dolbe
plast za plastjo
Ptica, ki zmore čez obstoječe, da iztrga srce izginjanju ... čestitke,
Ana
o hvala Ana za podčrtanje in lp
Mateja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!