v poganjku žafranaste noči
pekoči veter trosi britev hladu
seli v telo strah in drget
nas osami in da na preizkušnjo
težko stisnjeno diham
s suhimi usti seštevam svojo blaznost
noč brez dneva
in nad gladino volje imam le
sliko sonca v steklu
izsrkala sem vso grozo
v razdalji že videla stezo pekla
šla po zamrznjeni poti
skozi tintast svod
ga segrela z blazno željo
se povzpela na obzorje sna
kjer v deželi korona
zdaj pletem svojo vitico
Corona kontemplacija, posrečeno ;)
hvala Lidija za podčrtanko
LP ,
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!