Ali veš, kaj je objemanje sveta?

Takrat, ko dan je odet v škrlat

in se van-goghovski rumeni mudi noč predirat,

ki vsa v vedrini cepeta.

Občutje naročja, da vztrepeta,

ves nočni zrak s teboj, ko želi priznat,

da je še mlad in nato dišeč obrat,

ko ritem jazza postane glasbena tapeta.

Prižeti misel je majcena malenkost,

objemanja sveta pa ne zmoreš sam, zaman,

premajhen si, da bilo bi več kot tiha modrost.

Ne gre, da le sklenil bi roke tja v en dan.

A če sta dva, postane sila preprosto,

da srci spleteta krog, iz divjega cvetja stkan.

Ziegler