KRIVULJE

Med stenami se držim: sekundarni razpad sistema,

mešanica dežja in stihije je poharala okolje.

Kot že mnogokrat.

Vseeno moram psa odpeljat na sprehod.

V takih primerih si izberem stoletno ruto,

miže jo obvladujem, žival je moj vodnik.

Odrineva iz vetrolova, istočasno kihneva

in razigrano zakoračiva v blatne luže.

Bližava se mestu, kjer je včasih ropotal mlin.

Ta prav, lesen, funkcionalen.

Pod kamnitim jezom sem s trojčkom

zahakljal ščuko, ko sem bil metrski gavnar.

Za tistim zaraščenim ščavjem

in jarkom je stal grad.

Takrat me še ni bilo.

Od trdnjave je ostala samo ena zakrita stena,

skritega zaklada izpod nje še nisem izkopal.

Graščaki so onegavili mater moji praprababici, tlačanki.

Zaradi pizdunov v mojem teleščku gomazi

razredčena modra kri, poleg kopice ostalih odtenkov.

Za naslednjim ovinkom

se bo rutinsko posral

moj zvesti kompanjon.

Potlej bo olajšan poskakoval

tri metre v dolžino, impala.

Vztrajnost izoblikuje,

a poredni dečki nikdar ne odrastejo.

Bližina predstavlja nevarnost,

razmočene ledine

puščajo v krtinah

in gumi škornji

klokotajo

v rahli nevihti.

Rok Horžen

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 03. 2020 ob 12:51

Sprehod, ki ni le korakanje, ampak tudi spominjanje in razmišljanje ... čestitike,

Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Rok Horžen
Napisal/a: Rok Horžen

Pesmi

  • 13. 03. 2020 ob 20:09
  • Prebrano 113 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica