Z očmi strmim v brezno

globina tiho spi

vse je ovito v tišino

notri se spustiva kot dva popotnika

med vlažnimi stenami doživljava preteklost

vode ki je dolbla to planino

siva skala barve mede

rjava, rumena tam še bela

od daleč se sliši škrapljanje vode

moti in reže črno temo

tja greva vse to občutit

občutiva da sva dobrodošla

dušo mi neverjetno miri

danes je nič ne skali

skrbi to vsak dan boli

samo v tej luknji ne

kravata našega življenja

še ta okrog vratu popusti

pljučno krilo mrzel zrak ulovi

vse v meni oživi

to me pokonci drži

Maks Jamski