ROMANJE NA BREZJE

V postelji ležal sem truden,

od popivanja bolan,

mati vstopila je v sobo,

ko se je zazoril dan.

Vstani, ti Matevž zaspani,

mimo gre procesija,

naglo se obleci pražnje,

da se ji pridruživa.

Jojme, mati, saj ne morem,

ker bolan na srcu sem,

vse odkar v prezgodnjem grobu

spi Silvana večni sen.

Ah, Matevž, že leto dni je,

kar Silvana je odšla,

pa ne v grob, temveč na Dunaj,

dobro veva to oba.

Jojme, mati, a odsotnost

njena zame je kot grob,

zdaj ponoči večkrat sanjam

trupla lastnega pokop.

Ah, Matevž, ne izgovarjaj

se na srce zlomljeno,

ala, greva brž na Brezje,

tam se zacelilo bo.

Kaj sem hotel, mati moja

stroga je ženica res,

spal sem kar oblečen, takšen,

kot sem včeraj šel na ples,

vstal sem, stopil ven iz hiše

in roke potisnil v žep,

pa nerad pridružil vrsti

sem se romarjev na rep.

Ko prišli smo v Žeje žeja

se poloti me in glad,

vzel skrivaj sem iz bisage

materi vodo in sad.

Ko pa pridemo na Brezje

mati je zagnala vik,

kdo ji hruško je ukradel,

kdo vodo? o, sam hudik!

Do vodnjaka sva stopila,

da se je odžejala

in si jabolk je nabrala

z vrta samostanskega.

Pa sva namenila v cerkev

se moliti pred oltar,

na kolenih izprositi

božje milosti si dar.

Toda v cerkvi, glej, poroka

se vršila je tedaj,

lepi svatje in družice,

glasba, petje, sveč sijaj.

Pela deklica je v zboru,

anglski je bil njen glas,

kot iz kupole snežila

božja mana bi nad nas.

Pela je o rajski sreči,

ki jo bo deležen vsak,

kdor zna v mukah potrpeti,

bogatin in siromak.

Pela je o ohromljenih,

o pohabljenih ljudeh,

o jetnikih in krvnikih, 

ki jih muči smrtni greh.

Pela je o vseh zgubljenih,

ki jih je zapustil um,

o prevaranih v ljubezni

ter jim vlivala pogum.

Slednjič deklica odpela

je napev svoj in tedaj,

ko je ženinu nevesta

rekla: da, za vekomaj,

ko tančico ji odgrnil

mož je za poljub sladak,

še od prejšnje pesmi ganjen

skozi solze ves šibak

sem v nevestinem obličju

zdaj obraz uzrl znan

in zakričal strt: Silvana!

ter prebudil se iz sanj.

Matej Krevs