Zdi se,

da se bodo žuboreči glasovi

zapisali na rožnato črtovje,

ki je ujeto med zamolklo modrino

polj in neba.

Poslušam tvoje mirno dihanje.

Pogledaš me z zaprtimi očmi,

in kot utrinek oddrviš v vesolje,

po zadnje sanje,

ki ti tako hecno premikajo veke.

Kot da bi zrklo telovadilo.

Oglasijo se mantre zvonov.

Prebudiš se in loviš sanje,

a se razpršijo kot kapljice rose,

ob prhutanju metuljevih kril.

Posrkava jih v poljube.

Zadišiva po pomladi.

nada pecavar