Mrzel veter brije do kosti,
sneg nabira se na ledene plasti,
s strmih gora preži vedno več pasti,
pada mrak, megla se gosti.

V snegu bila je globoka gaz,
živahne in vesele mladosti odraz.
S smučmi spustite se, velel je ukaz,
hitreje boste v dolini, pritiska mraz.

Z mogočne gore močno zabuči,
po pobočju sneg se vali kot po drči,
pod težo snega omahne, srce zaječi,
tema na zemljo pada, ni več luči.

Ko smučal je čez ozek pas,
zaslišal je paničen oddaljen glas,
in že gmota snega zadela ga je za las,
onemel je glas, zaskrbljen žalostni bas.

Negiben v beli gmoti obleži,
globoko pod plazom mrtev leži,
pod gorami pa še kar naprej sneži,
v planinah bela smrt na vse preži.

V krsti je mladostni obraz,
na njem je nedolžen izraz.
Odnesel ga je usoden plaz,
za vedno utihnil je njegov glas.

Sopotnik