SEZUTI ČEVLJI EKSISTENCE
Nekoč, ko si bom sezul čevlje
svoje eksistence in se odpravil
bos po strmem tlaku večnega
življenja, ko si bom slekel obleko,
sešito iz plasti radoživega obupa,
in skočil v vodnjak brez dna, ki bi
končalo moje svileno petje z enim
samim večnim treskom, bo kot
veliki pok spočelo novo vesolje,
nekoč, ki ne bo več nekoč, niti prej
niti kasneje, ampak zgolj peklenski
zdaj, bom prišel k tebi, ki si me že
zdavnaj pokopala, in ti rekel hvala
za svojo prezgodnjo smrt, ki si mi
jo podarila, si mi jo nesebično
dala kot otroku bradavico, cena,
sprva mala je postala nepresežna,
najina bolezen, ki se ji reče ljubav,
neizbežna, vse gre h koncu, samo
duša večno zdaj miruje, kar ne jača,
te ne objokuje, hotel sem te narediti
srečno, ko sem stopil z noži norosti
svoje ti na obraz, tvoja zmaga je
postala moj poraz, prišel je čas, ko
moram odleteti svoji temi spet
naproti, moj zagrobni mir spočito
jutro tvoje naj ne zmoti, da ko pride
tvoj večer, zmogel bom blazina za
tvoj sen postati in ostati v tebi, kot
ostane priokus poljuba v tvojih sladko
slanih ustih, ki ga riše sivi dan najinih
razhodov, poln vbodov in ran, sem
jih na tebi zadajal sebi, ko sezujem
čevelj, si z njim sezujem tudi nogo,
da ne morem več hoditi za tabo,
prav imaš, res bil sem ti za vabo,
in otroci najini naj še naprej kot ves
čas doslej plešejo po tvoji neprebojni
krsti, ne odidi še, rad bi ljubil te še
zadnjič, dokler še nosiš moje ime.
Ufff, ...
zelo dobro, sezul si me :D
Lep dan še naprej, Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vidzigon
- 25. 02. 2020 ob 14:39
- Prebrano 451 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 59.29
- Število ocen: 5