Ostani še minuto

Čas je,

da odideš,

pojdi torej,

izgini,

poberi se,

tja,

v samostan,

kjer te čakam,

s prazno vrečo,

s pletilkami,

z elipsami,

s cementom in svedri,

nataknjen na štango,

belo in rdečo,

z mastno neopranimi lasmi,

ki jih ne vidiš,

saj nosiš lasuljo,

z umazanimi zobmi,

polnimi solate in čebule,

ki jih ne vidiš,

saj so bile na meniju,

na leseni deski,

kjer te je bolela glava,

s srpom,

s trnkom,

s peščico misionarjev,

papežev,

ubogih gosakov,

mene,

ki sem stopil v drek,

padel skozi zaprto strelno lino,

vzel ven dva čopiča,

dva zvonca,

dve skrivnostni roži,

dve poglavji o stvareh,

produkciji,

genezi,

reprodukciji,

užitkih in ekstazi,

med užitki si lagala,

spraševala me po svetem ognju,

me šlatala po kolenu,

da bi zatipala metek,

strdek,

tumor,

v možganih,

možgani - sam ostani,

naj zapojem,

zavihtim,

grem zopet po čopič, barvo in paleto ter papir,

saj slikati ne znam,

ne znam oblikovati,

ne znam dajati,

ne znam jemati,

rad bi le ugriznil nežno,

bolj konkretno,

ti pa,

na kolesu mimo kloštra,

mimo kloštra vetrič piha,

dviga tvojo kiklo nad kolena,

visoko,

visoko do razpoke,

kamor dejstvo spada,

da si mlada,

mlada lepa,

lepa in kosmata,

kosmata in neurejena,

divja, nežna, lepa, čudovita,

z ljubezni od boga prelita,

v pesmih svojih,

v izzivih,

v malariji izbuljenih oči,

v katekizmih,

ki jih ni,

v prehodu prek ostankov,

mlake, kjer so še fosili,

ribica in košček kruha,

moje truplo lavo bruha,

sam ostanem,

sam za vedno,

v kloštru tam ob polsvetlobi,

v milosti,

visokosti,

med križarjenjem po kleti,

grožnje z vrelo marmelado,

tebe,

deklico pohotno in mlado,

v samostanu sredi kloštra,

kjer bingljata paternoštra,

ti pa rada bi drugače,

da bi vetrc spet zapihal,

da bi dvignil tvojo kiklo,

tam da sredim samostana,

tam,

pod tvojo nogavico,

in še višje,

med nogami,

v kloštru,

prižnica in vsi tabuji,

mlačen pater,

hud kaplan,

s kredo greš v samostan,

kjer nikdar ne piha veter,

kjer nobene nogavice,

kjer nobene rdeče kikle,

kjer noge niso kosmate,

med nogami nič ni zate,

kaj naj rečem, 

da ostani,

ne,

saj sem ti vse pojasnil lani,

v tvojih izbuljenih očeh,

pod čelado zblojen smeh,

vse se maje,

vse šumlja,

ona rdeča odvihra,

v roki ji visi kitara,

v oprtniku so knjige,

na ročicah črni nohti,

kreda,

beda,

za znoret,

tistih scaganih deklet,

ki se skrivajo v biciklih,

v berglah starih,

v omari,

v mesečini in obari,

v rebrih svojih mojih tvojih,

zadnja pesem je odpela,

plošča se je odvrtela,

ti pa v lica si zardela,

ko nad tabo je visela,

bil je bič krvav,

skala,

tempelj kloštrski,

na kolesu v izbici,

jaz brez čopiča in barve in papirja,

se zagledal te in: Živjo!

 daj,

ostani,

daj izgini,

pojdi tja med ostarele,

med obraze osivele,

ritnice, vse pomosrele,

jaz pa bom zaspal na klopi,

pomencal,

da me izklopi,

v turnu belem,

lepotici,

ki tornado piha ji med bradavici,

in uživa,

če povem čist po pravici,

med nogama pa le sapa,

pa čelada,

kreda,

kreda,

kreda,

ki se ne zaveda,

da bi vselej me objela,

jutri, včeraj na leseni klopi,

smeh zadah in čopič zlati,

moj pogled,

sestre in brati,

jokajte in se kesajte,

se veselo dol dajajte,

naj spet vetrček zapiha,

naj presahne in zaniha,

še minuto bodi naga,

zame,

satana in vraga,

bodi,

bodi naga, naga, naga, naga, naga s čelado.

mladi umetnik

Komentiranje je zaprto!

mladi umetnik
Napisal/a: mladi umetnik

Pesmi

  • 24. 02. 2020 ob 17:40
  • Prebrano 378 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 24.5
  • Število ocen: 2

Zastavica