Zelo dolgo smo imele glas.

Bil je sivast, obrobljen s kravatami,

preboden z njihovimi iglami,

ujet v močne stroje in nato

bel in čist in poštirkan,

kakršne nismo bile nikoli,

nikoli, s svojimi zardelimi lici

in podočnjaki in zagatnim vonjem

pod pazduhami in med nogami.

Bil je lepljiv in izumetničen

in trpko smo se iskale v njem,

v kompotu plavajoči režlji

posušenih jabolk.

Potem smo malo nabreknile

in dobile nov glas. Vrsto novih

glasov vseh pasem in modelov.

Mislile smo, da bomo zato

drugačne, mislile smo na biološko

raznovrstnost in na psihološke

razsežnosti in na duhovne

razkrižanke. Bile smo enake

bolj kot kdaj prej, le kompot

je postal čežana.

Potem se je čez čas iz nje

izgodljalo nekaj koščic. Zasadile

so se, in ne na obronke in v razgone,

naravnost v mestne vodnjake in

parke spalnih naselij in na strme

obcestne škarpe in v nakupovalna središča.

Zdaj rasejo v sonce in njihov glas

je glas sence, ki se zliva v grlo

reflektorja in nato puhne iz njega

vroče in zagatno. Kljub pobritim

pazduham in mednožju. Ni tih

in nima robov. Robovi so ostali

v oškrbljeni glineni skodelici,

ki zaduši vse zvoke.

Aleksandra Kocmut - Kerstin