Ker ne želim iti ven
končno me je dohitelo srce
ceste in objemi so bili včeraj
prihodnost rine v napačno smer
kaj se je moralo zgoditi
da je koža postala kamen
drobne praske
nepreklicni kanjoni
prosim ne povej mi
kakšno barvo oči
ima noč
ne odpiraj vrat žalosti
a zdaj je že vseeno
saj ni več vrat
ni več žalosti
ravno je in suho
poškropljeno z apnencem
s kredo sem zapisal
svoje ime
preko horizonta
ko se je ta prevesil
na drugo stran.
Tom,
oj...Nikitin "bravo" naj ti odmeva v dvoglasju :)
Lep dan,
Majda
Hvala draga Majda, lep vikend! Tom
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!