»Na peronu tri,
prihaja vlak iz smeri …«
Nekdo po zvočniku spregovori.
»Tu čuvaj kufere…« mi majka zagrozi
in odide neznano kam.
Ves obupan ostanem sam.
Poln groze sam s kovčki stojim
na peronu polno čudnih govoric.
Komaj osem pomladi živim
in ne razumem majkinih kapric.
Včeraj majka modro pismo odpre
jokajoče preklinja,
ves čas ko pakira,
babica v šoku nekam zre.
Do večera v hiši ni mira.
Zvečer na vlak me pelje.
Moj Beograd se oddaljuje,
Čuču počasi vso noč melje.
Majka nič ne pojasnjuje…
Nenadoma ženska čudna name kriče;
»Milči, Milči…« z razprtimi rokami,
ker očitno se mene tiče,
zbežim v smeri za mojo (prvo) mami…
Ves zasopel se ji stisnem v krilo:
»Mama, ova žena oće da me uzme…« se mi je izlilo.
»Ona je tvoja mama…« me skoraj je ubilo.
Bil sem odvzet in vrnjen na silo.
S pravo mamo v moj rojstni kraj,
»majka« jezna k babici nazaj.
Dva vlaka, dve mami, dve bolečini.
aco ferenc