Obraza
Razsujem te med mehke trave,
posejem v neskončnost,
kot se ti poseješ vame.
Odpelješ me do morja,
zasidraš obalo,
da sploh lahko stojiva
med školjkami
v visoki plimi.
Stališče bližine sva.
Ogenj, ki prežge poljub,
preden ga spremeni nazaj v pepel.
Iz katere davne gline sva?
Iz katerega pepela?
Tvoj
je obraz lune.
Moj
je obraz teme.
Pesem o davnini, ki se naseljuje v poznejšem; mitskem, ki spregovarja skoz vsakdanje; ljubezenskem, ki poveže eno z drugim.
Zelo nežna, občutena izvedba zahtevne teme.
Čestitke,
Luka
Hvala, urednik Luka, za lep komentar...podčrtal je nežnost...in nasmeh na obrazih
( pesmi :)
Lep dan,
Majda
OJ, dragi urednik Luka,
Ana me je opozorila na tvoje branje pesmi Obraza.
...čez ves obraz si mi priklical nasmeh...in ganjenost. Ne le zato, ker jo tako lepo in z občutkom prebereš, ampak, ker si me s tem preprosto razveselil.
Naj ti bo dobro in lepo, naj vate iz kvarčnih bližin in navideznih daljav iz vseh obrazov tega sveta gledajo prijazne oči Življenja!
Lep poZDRAV,
Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 20. 02. 2020 ob 09:40
- Prebrano 877 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 304.04
- Število ocen: 16