Tisti,

ki kradejo dneve,

ki ukradli so ponedeljek vse do srede,

ki raztrgali so dan,

ki trgajo dneve,

ki trgajo tančico, pajčolan,

ki nimajo občutka za zvestobo,

ki jo čututi je vsak dan,

raztrgan, popljuvan,

smisel dneva je ukana,

kakor solza, bridka, slana,

kakor petek in sobota,

kakor dva tahuda "shota",

dan je ukraden in je bil,

s police vzet je bil,

črni mož ga je odvil,

strgal ceno pred migreno,

ceno dneva brez noči,

tisti, ki si v bistvu ti,

tat, zmikavt pa še baraba,

vsaka te premami vaba,

vsako jutro,

vsak večer,

vsaka noč kemoterapije,

ki pregrešne misli izbije,

ki zajaha dva konjička,

ob nedeljah pa prašička,

nekaj slane kolerabe,

da bozabi na barabe,

sva barabi jaz in ti,

saj barabe smo mi vsi,

krademo z vseh polic,

dneve, spreje in želeje,

gremo prek vsake meje,

kjer nas slava čaka jutra,

giljotina pred večer,

staro pišče,

glažek vina,

pa vsa roba, vsa srebrna,

vse pred jutrom se obrne,

jutrom,

ki smo ga ukradli,

jutra več ni na polici,

na polici z rdečo pego,

z žabico in papigo,

vprašljiva je le cena,

cena ukradenega dneva,

dolg je vsaj 24 ur,

bele, žalostne oči,

revmo,

ki v jetrih ždi,

ki počasi se obrača,

kakor kača,

se sprevrača,

se gazira in odstira,

gledam jo, kako umira,

kako pada dol s police,

s plate na štedilniku,

s tistih glav,

ki kradejo,

z glav,

ki nekam gledajo,

prek blagajne pljuvajo,

ob nedeljah suvajo,

tisti,

ki so ukradli dan,

ta prekrasen dan,

dolg in trd in zmeraj daljši,

ta, ki ukraden bil,

zdaj pa dan je bled in siv,

dnevi dolgi so,

noči,

kašljanje na 1,2,3,

tudi sam kaj ukradel bi,

vendar ne sredi noči,

saj se moram še obleči,

moram ceno gor navleči,

moram biti dobra roba,

vse od rojstva pa do groba,

pravzaprav le nekaj dni,

saj me grd črnuh lovi,

tisti pa si v bistvu ti,

poleg tebe pa še vsi,

dolge dneve in noči.

mladi umetnik