Cefranje

Prozorna luna se obeša v svitje,
megle objema z jutrom prepojene
in zvezde več ni videti nobene,
obrača zemljo v dan nevidno nitje.

 

Za oknom barva se in hladni piši
dvigujejo odpadlo listje v vence,
ko s soncem se rojevajo spet sence,
z objemom toplim eno z naju zbriši.

 

Ponoči se ustavi svet in gnezdi
v mrakovju tihem, ki se ne premika,
ob prvi zori čas spet v krogih jezdi,

 

zbudi kolesje, ki se ne zatika
in greva z njim za dve ušivi mezdi,
v dve senci strgana srca oblika.

pi - irena p.

lovrenka

Poslano:
20. 02. 2020 ob 11:27

zelo lep sonet o vpetosti v delovnik 

lovrenka

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
23. 02. 2020 ob 10:15

Hvala draga Lovrenka <3

ja, tudi to

objemem te

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
24. 02. 2020 ob 18:13

Krasno izpeljan in pomensko determiniran sonet, brez raznih umetelnih tvorb, ki bi bile tam samo zaradi forme.

Bravo :)

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
24. 02. 2020 ob 18:55

O, jupi, sem vesela, da mi je uspelo.

Hvala, Lidija

cmok

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

pi - irena p.
Napisal/a: pi - irena p.

Pesmi

  • 15. 02. 2020 ob 09:21
  • Prebrano 127 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica