Ona prihaja v krogih,

ko svoj obraz

porinem v čas

gledajoč pogrebe besed

katerih hčere niso moje hčere.

Ona prihaja v krogih,

izpolnjujoča in vseobsegajoča.

Vdih lovim z vertikalo,

ki jo redko preplezam do konca.

Med bledimi asfodeli

skrivam svojo smrt 

pred seboj in pred ljubosumnostjo zvezd.

Jaz nimam oprostitve, ki bi me rešila,

ker je toliko črnine pod mojim čelom,

da mi kri pride kot oholost snega

nad trepalnicami, ki ga pijejo in pijejo.

Ona prihaja v krogih,

pljuskajoč čez mojo hrbtenico

in ude, ki iz nje štrlijo

kot prišiti križi.

Pred temo sem bila jaz.

In čas je bil

zasužnjen v meni.

Zato me Bog

razsuto proti večnosti

na svojih rokah ziblje v sanje.

Jure Drljepan (JUR)