V krčevit nasmeh spotegnjen,
Usta polna suhih slin.
Oko se komaj še odpreti hoče.
Tak si zdaj, moj oče.

Zli črvi misli skoraj vse
So že popasli
In po telesu tvojem
Strašni so mehurji zrasli.
Zganeš tu in tam se trzajoče.
Tak si zdaj, moj oče.

V lastni te vročini puščajo goreti.
Ušesa so ti skoraj odrezali, prekleti!
Vsak vdih ti je muka, v prsih ti ropoče.
Tak si zdaj, moj oče.

Ne ješ. Ne piješ. In ne govoriš.
Pod umazanimi rjuhami kopniš.
Te skoraj ni več tu. A si.
Do smrti zastreljen
Več ne bežiš pred psi.
Do pol objema še iztegneš
Desnico nebogljen.
In spet nasmehneš
V smehljaj se nem. In se ne znaš
Več odsmehljati. In imaš
Ves skamenel obraz. Kot da bi zrl
Na drugo stran. Kot bi umrl
In bi pozabil prestopiti.

Ob nečloveški usodi tvoje biti
Postajam sama nečloveška. Rjovem
Med stenami srca in stanovanja.
Razpokala je plast zunanja.
Nisem več za med ljudi.
In vse to še ni
Niti začetek žalovanja.

*

V krčevit nasmeh spotegnjen,
Usta polna suhih slin.
Oko se komaj še odpreti hoče.
Tak si zdaj, moj oče.

Aleksandra Kocmut - Kerstin