Rad videl bi oči zelene, zrl vanje,

pogrezal se v globino njih

in prosil da povabijo me v svet,

namišljen, izgubljen

nekje med včeraj in jutri spet,

dihal z njo bi znova rad, vpijal vonj njen,

bitje čutil otopelega srca,

ki izgubilo vedrino je življenja

in bije da jo vzamem vso,

izpijem zadnjo željo hrepenenja,

zelene bi oči žarele, prižgale luč,

predale se na robu mehke postelje,

in videl bi takrat predora konec

v katerega ujet sem bil,

vem, ostal bom le pogumen borec.  

Suzana Kavka