izlije se
zadnja kaplja možganov
na črno plast
nagnitega papirja
oči izskočijo iz jamic zatišja
roke kot ptice spreletavajo nebo
in jezik
otrpne, kot da ga nikoli ni bilo
v telesu nešteto plemen
pleše svoj nori ples
kričeče barve divjih dreves
sučejo noge do nebes
in tam nekje vmes
gnetem se v potu
prav do blaznosti
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!