Se mi zdi,

da bilo je ob polnoči,

v cajtih,

ko vse je spalo,

med rjuhami se mečkalo,

vse pomečkano,

vse raztrgano,

zatohlo,

predihano,

prepihano,

polnoč,

tiha, temna, grozna noč,

noč pod frišno prho,

pod plastjo dišeče kreme,

na koži sled krvava,

dva hematoma,

tuba zobne paste,

aroma, grob, stol in kričeči steber,

za pasom rjuha in krik,

krik ob polnoči,

ko beli konj v glavo mi podari kopito,

s kopitom zakriči v brezno skrito,

sam zakričim tam,

v oblazinjeni grozi,

pod kavčem,

pod pazduho,

vpraša me: Kaj?

odgovorim: Kaj?

kaj zavraga počne tista ženska mlada, naga,

kaj počne na blazini,

sredi zime,

sredi mraka,

sredi dežja brez perila,

sredi žehtanja v stroju,

malem strojčku,

ki brni,

mene glava fejst boli,

lučka pa še kar gori,

luč me vpraša,

ogenj vpraša,

mene vedno bolj zanaša,

muca se je nekam skrila,

pod odejo,

pod blazino,

z roko pojdem pod blazino,

da pobožam mucko z dlako fino,

samo mucka,

sredi spanca,

sredi dolge je noči,

kjer vse še spi,

v svoji prekipeli krvi,

v razbrazdanih dlaneh,

v polomljenih kosteh,

britev se dotakne me,

kakor smeh,

kot zobna pasta,

ki jo vžem prek balkona,

tja,

kjer čaka tista, ona,

čisto naga,

vsa dehteča,

vroča pod balkonom čaka,

poje, vriska in se dere,

vmes pa moje štumfe pere,

hitro v obrazek špricne nekaj dobre zobne paste,

nekaj slanega s tube,

nage ženske,

rdeče lučke,

termofor in pralni stroj,

strojček, ki non-stop brni,

mene pa zelo mrazi,

pod odejo je le slon,

slon s pliša,

drugega nič,

bi zakričal: Druzga nič!

pred nočjo in malo pred zoro,

v grozi grozni prepoznam,

da v bistvu nisem sam, 

poleg mene je kolo,

čisto je polomljeno,

vso krvavo ima balanco,

in pedali so od trave,

in med ketno drobci neke glave,

a kolesa zdaj več ni,

le še lužica krvi,

mali fantek zaječi,

stisne se k mamici,

ki pogreje ga v objemu,

ki ga pelje k problemu,

v banjo, polno čudnih kač,

v tubo, polno gorgonzole,

v pižamo vso poscano,

v lekarno po orehe,

na spehode mimo kehe,

v kavarno po špinačo,

na zabavo v tovarno,

v temno, temno svetlo noč,

skozi okno,

prek balkona,

v francoske krem-rogljičke,

na potep med mlade ptičke,

ki so v celicah ujeti,

zraven tropa črnih muc,

zraven delavcev brez ficka,

sredi noči, 

pred zoro,

ko se nagica zadere: Stari, glup si, a brez zamere!

moja draga,

draga naga,

res je slepa sred noči,

reča lučka pa gori,

sredi svečkice nagrobne,

preko moje sence zlobne,

res je včasih tako bilo,

včasih je bilo lepo,

pod odejo polno muh,

strojček pa je ropotal.

mladi umetnik