Prinesli so me zmočeni pasati,
izrula me je hipna silna burja,
v zavetju sem zastrla sled neurja,
a branil mi burín je noč prespati.

Podrsam s hrbtom ob valove juga,
Me izmed gričev boža tramontana,
levante me obrne v snu pristana
in z maestralom poje misli struga.

Me s kopnega terin tja v morje vleče,
v srž lebič orje s frazo valovito
in oštro trup galeje v jok razvleče.

Levant se ne odvrača ognjevito,
vznik sapice je duh prezrte sreče,
Garbin z valovjem golta radost skrito.

Le kje naj najdem vas, vetrovi moji?
Ponikla diham v smrtnosti bonace,
pisalo praska neke tuje krace.
Nesite me spet v modri duši svoji!

Lidija Brezavšček - kočijaž