Oče moj, se spomniš še tistih dni, 

ko skupaj smo vsi še bili.

Smeh otroški razlegel čez celo se vas,

smo igrali se srečni ves čas.

Žito zlato zorelo je vsako jesen,

 v peči bil kruh je pečen.

Tvoje pridne roke, tvoje ljubeče srce, 

za družino razdajal si se.

Ko sonce je šlo za goro in mrak prekril je nebo,

takrat si pod lipo staro, zapel pesem najino.

Še ptički so žvrgoleli, v gozdu odmeval je glas.

lepo smo se skupaj imeli, prehitro minil je čas.

Za teboj so sedaj prečute noči,

v usodo udal si se ti, 

pogleed na polja rosi tvoje tople oči,

saj žito nič več ne zori.

Otroci po svetu daleč so šli,

skupnih trenutkov več ni,

ob prazniku tvojem zbrani smo vsi,

hvaležnost izkazujemo ti.

Josefina