MONolog

Kar naenkrat kakor strela iz neba,

umrle so vse sanje in vsa upanja.

 

Spoznal  sem se da od naju ni ostalo nič,

ker jaz iskal sem en navaden in ničvreden kič.

 

Nisem vedel kaj sem s tem storil.

Nisem vedel da sem tvoja čustva spremenil.

 

Še vedno spomnem se na tisti dan,

ko s tabo bil sem prvič obsijan

 

Iz glave mi ne grejo misli kako bi bilo,

če takrat bi bil prepričan da sigurno to je to.

 

Vedno si bila v srcu,

večkrat si čakala me,

s v teh letih sem prevečkrat,

močno razočaral te.

 

Moral bom sprejeti to,

Od kar te ni mi je hudo,

Nič ni več kot je bilo,

In tudi več ne bo.

Konec je pravljičnih dni,

a kaj ko lepega konca ni.

  

Oprosti mi ker dvomil sem,

predolgo čakal dan za dnem.

Raje bi takoj spregovoril,

o tem kar čutim in kar vem.

Sanjam neke boljše čase,

trudim se vse prebolet,

in upam da me boš še poznala, ko se vidiva spet.

Sascha

Komentiranje je zaprto!

Sascha
Napisal/a: Sascha

Pesmi

  • 31. 01. 2020 ob 09:04
  • Prebrano 301 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 18.3
  • Število ocen: 1

Zastavica