Je čudna stvar se danes mi zgodila.
Kot vedno v trgovino sem stopila,
se nameníla najprej k zelenjavi,
posegla po prekrasni zeljni glavi.
Pa na blagajni prodajalka urna
ne zelja, pač pa dinjo zaračuna.
No ja … se tudi njej pač kdaj odpelje –
ne loči več, kaj dinja je, kaj zelje.
Ji mirno rečem: »To bo pa napaka …«
»Kaj?« vzklikne. »Me imate za bedaka?!
Ali pa to je kakšna čudna šala?!
Najbolje, da si kupite očala!«
Tako sva tam, ob zeljnati solati,
začeli divje si dokazovati …
»Zelena je!« »Oranžna!« »Mar ste slepi?«
»Naslednjič boste zelje rekli repi!«
Noben najin dokaz držal ni vode,
preveč sva si privoščili svobode,
botaničarka ni bila nobena,
nobena znanstveno ne poučena
o zelenjadarski tej bagateli.
In tudi potrdila nisva imeli,
da obvladava vse vrste zelenjave.
Odluščim nekaj listov z zeljne glave,
previdno položím jih tja na vrečke.
»Je dinja!« pravi. »Glejte tele pečke!«
Poskusim zadnjič: »Pečke v zeljni glavi?«
Pa reče: »Da, zato ker jaz to pravim!
In če ste vi nezmožni kupovati,
bi bolje vam bilo doma ostati!«
Kaj sem hotela? Dinjo sem plačála,
doma pa fino sarmico skuhljála.
A med jedjo je tole me obšlo:
Kako vem, da je v sarmi res meso?
»Pol kile mletega,« res pravi blok,*
ampak mesar vendár ni zoolog.
* blok: račun
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!